Hiša je imela okna! Toda zidana je bila tako, da ji je gledalo pročelje z okni na gmajno, na travnike in preko reke, ki se je malce spodaj vijugala v ozki strugi, semkaj proti mestu in k ljudem pa je zijala neometana zadnja plat te čudovite spake, ki je stala sredi polja kakor neokretna slepa žival, zaman poskušajoč premakniti se z mesta.
Morda bi se dalo dognati, zakaj in kdaj so semkaj zvozili opeko in zgradili to stavbo, ki je bila po svoji obliki in razdelitvi prav gotovo namenjena kdaj za vozarnico ali za kakršnokoli drugačno shrambo. Toda to ni poglavitno niti ni važno.
Hiša je. Zunaj mesta stoji, to se pravi še dlje, kajti prve hiše predmestja se pričenjajo kakih pet sto metrov od te slepe živali, in ker leži le ta hiša na taki samoti, so jo ljudje še posebej krstili.
Pripada pa mestni občini, in četudi pelje semkaj le ozka steza, ima ta steza svoje ime in hiša svojo številko:
Na gmajni št. 2.
Obljudena je.
Zjutraj, še preden se zdani, hodijo po tej stezi ljudje, opoldne in zvečer.
Včasih pride semkaj na glavno cesto krik otrok in tudi pesem in še celo smeh. Iz dimnika, ki je posebej prizidan zadnji steni, se kadi, in že ta neobičajnost graditve da sklepati, da je bila nekdaj stavba vse kaj drugega kakor stanovanjska hiša.
Tu na tem koncu zaključuje mesto velik polkrog tovarn in delavnic, ki sestavljajo spričo velike in raztegnjene naselbine nizkih, enoličnih delavskih hišic nekakšen obrambni zid z vitkimi in visokimi stolpi, s katerih vihrajo bele, sive in črne zastave dima, in edina muzika, ki razbiča ozračje mirne, zelene planjave, ki je pusta in prazna vse do bližnjih vasi, je zadircen pisk tovarniških siren, ki tegobno buče vsako jutro, opoldne in zvečer.
BLISK — tovarna električnih baterij.
TRIGLAV — milarna in svečama.
ETNA — tovarna gumijastih izdelkov.
KEMIČNA TOVARNA.
GLOBUS — tovarna pločevinastih izdelkov.
SINDEK — tovarna za klej.
Čez dan hrup tovornih avtomobilov, sopenje ranžirnih lokomotiv in tovornih voz, zamolklo bučanje iz tovarn, pokanje bencinskih izplin-jačev, škripanje industrijskih vozičkov.
Ob cesti vse skozi do mesta ogromne reklamne table.
Le tukaj ni lepih hiš. Vile in domovi upravnih svetnikov in lastnikov so onkraj mesta pod senčnatim hribom, kjer je tišina in vonjava gozdov in muzika barv tisočerih rož.
Tu stanujejo le delavci.
Le hiše trgovcev in gostilničarjev so večje, daljše, celo enonadstropne.
Ceste so posute z okrepenelo koksovo žlindro. Onkraj železniškega tira je velikanska gramozna jama, ki jo zasipajo z mestnimi smetmi in z odpadki iz tovarn. Tu je vedno mnogo otrok in žena. Iščejo koks, da ga prodajo kovačem, brskajo za starim železom, cunjami in kostmi. Včasih kdo veselo in presenečeno zakriči. Morda je našel otrok zavrženo igračo, morda je našla ženska zarjavel novec, s katerim si bo kupila soli.
Pozimi piha tod burja od nezavarovanega polja, poleti je vroče in prašno in travniki okoli tovarn so vsi osmojeni. Včasih zariga izza ovinka troba rešilnega avtomobila, ki se ustavi pred vrati tovarne.
Takrat plane iz gruče tarnajočih žena, ki so se zgnetle okoli vozila, vzkrik.
Ali pa kletev.
Hiša brez oken pa je kakor izobčena iz vsega tega. Ni delec ne mesta ne predmestja ne tovarn; čepi sredi polja kakor nekazna točka periferne civilizacije in je nerešljivo zapisana poginu.
Stena, ki nima oken in ki je obrnjena k mestu, itak ni bila nikoli ometana. Rdeča opeka se že drobi, tu in tam je nevešča roka zamašila zevajočo luknjo v zidu s kamnom in blatom. Opeka na strehi je razjedena, med razpokline ubitih kosov se je razlezel mah; veter je vanj zanesel drobce prsti in travno seme in dolge rese zelenih bilk se poganjajo ob prizidku navzgor. Dimnik se bo zdaj, zdaj zrušil. Nekdo ga je nespretno ovil z debelo žico. Na vseh drugih stenah pa so okna. V pritličju in po eno zgoraj na vsaki obkončni strani.Napis »Pozor, hud pes" je že zelo obledel, psa pa ni nikjer. Ob vodnjaku, ki je še na vreteno, visi na drevesu gajbica in v njej je dvoje grlic. Samica sedi na gnezdu, samce pa se vrti na dnu, gruli in se ji nenehno priklanja.
Šip v oknih je že mnogo pobitih. Okviri so prepereli, žleb na strehi je preluknjan od rje, vrata v pritličju so odprta, in tu se vidi, kako je šele pozneje bila ta zgradba prezidana v zasilna stanovanja.
Toda vsega skupaj je le četvero prostorov. Spodaj na vsaki strani po ena večja soba, zgoraj na podstrešju na vsakem oglu po ena majhna, ozka mansardnica.
Pred hišo je nekaj gred posejanih s solato, grahom in fižolom, star mogočen oreh in majhna šupa za drva. Na spodnjih vejah oreha je raz-obešenih nekaj otroških cunj. Nekje za vogalom se igrajo otroci, skozi odprto okno prihaja ženski glas, od zgoraj hripav kašelj, kakor da bi se star človek odhrkaval.
Mlado zeleno žito valovi v pomladnem vetru, murni cvrče, visoko pod oblaki melje postolka, pada, se ujame v višini in kroži v sinjini neba neslišno kakor misel.
S ceste od tovarne sem prihaja Marija s prijateljico in obe sta nemirni, postajata, govorita razburljivo. Ivanka včasih zaihti in hoče nazaj.
— Saj vendar nisi več otrok! ji prigovarja Marija. Pravim ti, da si lahko pri meni, če te je zaradi tega stari nagnal!
Ivanka je njena tovarišica pri delu v tovarni za pločevinaste izdelke in je zdaj brez dela. Pred štirinajstimi dnevi so ji odpovedali in danes so ji izplačali zadnje groše.
Kriza. Ni dela!
— Ali se ne moreš pomiriti z očetom? vprašuje Marija.
— Ničesar nimam proti njemu. Toda dobil je nekje neko žensko, s katero zdaj živi, pa sem mu na poti. In to, kar sem dobila danes, je vse moje premoženje!
— Pomiri se! Skupaj bova že našli kakšen izhod. Ali si mar nisva prijateljici? V moji sobi je tudi zate dovolj prostora, četudi je majhna.
— Sva! je hlipnila Ivanka, ampak . . . Kaj bodo rekli pri vas v hiši?
— Pri nas? Vsi, kar jih je v hiši, nimajo nikakih pravic do mene. Samostojna sem. Sama služim, sama se živim! Spodaj stanuje nesrečni pijanec Andlovec z ženo in otroki, dva hlapca iz tovarne za klej, ki ju ni nikdar doma, zgoraj pa stari Tomazin, ki ga itak poznaš. Čudak je, njemu plačujemo stanarino, ki jo pošilja lastniku ne vem kam. Če jo? Ne brigam se za to. No, in kaj ti hočejo ti ljudje?
Ivanka si briše oči, se oklene prijateljičine roke in s strahom gleda v hišo brez oken, ki sta ji že čisto blizu. Potem jo zopet stresa ihta in je vsa jezna.
— To ni pravica! Koliko jih je, ki imajo može, da zaslužijo. So dekleta v tovarni, ki bi bile lahko doma, ki imajo ves zaslužek le zase. Toda zvečer vabijo Frica v gostilno in se mu dajo objemati — pa so ostale v službi!
— Pusti pravico in Frica! Kar je, je. O vsem se bova pogovorili, samo pomiri se! Ali morajo vsi videti, da si objokana?
Ivanka si je z dlanjo podrgnila lici in se skušala nasmehniti; stopili sta na dvorišče.
Pred vrati je sedela Andlovčeva žena in je pestovala deklico. Bila je bosa in je čakala moža.
— Ali si ga kje videla, Marija? jo je vprašala.
— Ne, zgodaj je še. Kar potrpi, saj bo prišel.
Mala deklica se je izmuznila z materinega naročja in stekla k Mariji. Dvignila jo je k sebi in mala je bila vsa srečna.
— Si kaj moja? jo je nežno vprašala Marija.
Otrok jo je pobožal, naslonil svojo kodrasto glavico k njeni in molčal v zadregi, ko je videl tuje dekle.
— To je Ivanka, ki bo zdaj pri meni stanovala! je dejala Marija Andlovčevi.
— Brez dela?
— Da.
— Kakšni časi! je zatarnala bosa žena in stopila na konec hiše, da pogleda na stezo.
— Ni ga. Zopet ga je prijelo. Ta prekleta pijača!
Šla je v sobo, kjer so kuhali in spali. Zgoraj pa je Marija odklenila vrata. Stopnice so škripale, bile so temne in Ivanka je morala vsako stopinjo obtipati. Ko je skozi odprta vrata padla svetloba pod streho, je videla vse polno s pajčevino prepletenih tramov, zaboje, vreče in veliko osje gnezdo, razpete zajčje kože in na dolgih nitih nanizane mav-rahe, ki so se sušili v zatohli sopari izžarevajoče opeke.
Sobica je bila kakor svetla jasa v tej temni navlaki in ko sta zaprli vrata, se je oddahnila od nemira.
Tu je bilo tiho, skozi okno ni bilo videti žive duše, samo polje, zelenje vsepovsod. Reka je v tonečem soncu gorela kakor tekoče zlato in skozi okno je silila zelena veja oreha.
Soba je bila dolga in nizka. Strop je strmo visel k oknu, ki je bilo zelo majhno. Ob najvišji steni je stala zložena postelja, ki jo je Marija kupila na starini, v kotu mala železna peč, s prtičem pogrnjena mizica, stol s posodo za umivanje in omarica s policami. Tu je bilo nekaj posode za kuhanje, na steni pa polno drobnih spominov: fotografija fanta v vojaški obleki, barvane priloge z rožami iz neke revije, skupina deklet delavskega izobraževalnega društva, nad njo širok rdeč trak z neke proslave prvega maja, slika njene matere, ki je bila že zelo obledela, na polici poleg omare pa nekaj časopisov in drobnih knjig.
— Doma sva! je dejala Marija. Postelja je dovolj široka za obe! Hitela je pripravljat večerjo.
Spotoma je bila kupila dve hrenovki, pol štruce rženega kruha. Od zjutraj ji je ostalo še malce mleka. Nalila je špirita v gorilnik in prižgala.
Ivanka je jedla in se zamislila. Brez dela je. Oče jo je zapodil iz stanovanja. Zdaj je v breme svoji prijateljici, ki se sama komaj preživlja.
Bila ji je zelo vdana. Že dve leti se poznata, skupaj sta delali v isti delavnici in nikdar se nista sprli. Marija je bila morda dve, tri leta starejša. Bila je sama na svetu in po materini smrti je živela sama zase. Nikogar se ni bala, bila je skoraj bolj krepka ko nežna, četudi je bil njen obraz pod malce trdim licem čisto ženski. Kljub neki izraziti odločnosti, ki je žarela iz oči, je bila v nji začrtana mehka linija smeha, ki je zvenel čisto in iskreno.
Pri delu vztrajna in molčeča.
Lastno življenje, ki je bilo trdo, nelepo, včasi do smrti obupno, ki ji je dalo le malo lepih ur, potem ljubezen s fantom, ki je pri vojakih v Skoplju, lastno gospodinjstvo, samotarenje in poglabljanje vase — vse to ji je vstisnilo pečat nekakšne nujne modrosti, ki postavlja življenje v znosen odnos do danih razmer okolja, službe, dela, plače, hrane, obleke, upanja in verovanja.
Sonce je utonilo onkraj zemlje, vse je bilo tiho na polju, zemlja je drhtela od rodovitosti, pomlad se je poslavljala od prvih omamnih svetlob, zemlja je gorela in se vdano pokrivala z večerno zarjo in z mrakom, ki se je kar dvigal iz vode in zastrl ravan s temo in molkom.
2 dvorišča so včasi zazveneli klici otrok, ki so se lovili, zdaj, zdaj so vrata zaloputnila, od daleč pa je prihajal hropeč dah mesta.
Pripravili sta posteljo.
— Boš ležala pri zidu? jo je vprašala Marija.
— Meni je vseeno, spala itak ne bom! je dejala Ivanka in se naslonila na okno.
Marija se je slekla. Šla je k prijateljici, se stisnila k nji na okno in večerni hlad, ki je prihajal od reke, jo je božal po goli koži in vse bolj je odhajalo iz njenega telesa dnevno delo.
Deset ur v tovarni.
Vsak dan stoji po deset ur ob plinskem ogrevalcu, v zraku, nasičenem od gorilnega plina, solne kisline, salmiaka, čina in razgrete pločevine, ter nenehno poteza z bakrenim batkom po sklopljenih črtah posode in jih zaliva s činom, ne premalo, ne preveč, da ne bodo prepuščale vode! Dan za dnem. Zdaj že četrto leto. Kaj vse je šlo preko njenih rok: otroške kanglice, lepo pobarvane, škropilnice za rože, konservne škatle, vaze za cvetje, igrače.
Roke so pri tem delu črne, nohti ožgani od vročega batka, v grlu duši in peče.
Od sedmih do dvanajstih.
Od ene do šestih.
En dinar dvajset na uro.
Spodaj ob reki je nekdo igral na orglice, v polju so peli murni. Poleg tenke stene je na podstrešju škrtala miš in netopirji so se zaganjali mimo okna kakor črne, temne lise.
— Pravijo, da se radi zalete v ženske lase, je dejala Ivanka in skušala s pogledi slediti prhutarju, ki se je bliskovito pogreznil v noč.
Marija ji ni odgovorila. Pogreznila se je sama vase. Prelestna noč je čarala sanje in hrepenenja.
Misli na fanta.
Misel je vsa polna, njegov lik zgoščen, da bi ga mogla obtipati s prsti in ji je, kakor da sliši korake s poljske steze. Pošilja mu tisoč pozdravov skozi noč in v duhu si riše pismo, ki mu ga bo pisala.
Ivanka tiho joče.
Marija občuti trepet njenega telesa, ki drhti kakor val, gnan od lahnega vetra. Objame jo okrog pasu, pritegne še bolj k sebi in tolaži.
— Brez dela. Kakor da si ti edina! Ali ne vidiš, koliko vas je. Milijon. Mnogo milijonov! To so stvari, katerih ne rešiš s solzami, čuješ! Pa niso samo brez dela: so očetje, ki jim prhne žene in otroci od obupa, po revirjih se plazijo rudarji kakor gladni volkovi, delavci pohajkujejo po cestah. Prej so požirali peklenski ogenj martinovk, koksa, zdaj goltajo prah velike ceste, ki jih goni v nemir in glad. Vse delavke iz tekstilne so na cesti... Kakor da je satan stisnil ves svet za grlo: tipkarice posedajo v parkih in strme v praznino bodočnosti, pisarji grizejo peresa in ne morejo razumeti brezdelja, ki prinaša nekaterim udobnost in razkošje, le tem pa gladovanje in smrt na vrvi. Učeni profesorji sede križem rok in ne utegnejo razmotrivati svoje usode. Brez dela! Poglej spodaj: mož, žena in pet otrok. Lačni so!
Ivanka se ne gane. Strmi v praznino in Marijine besede so ostre kakor vsaka resnica, ki hoče prerezati sanje.
— Lačni. Ali mar veš, kaj se to pravi, biti lačen? Jaz vem. Ko nam je umrl oče, sem bila stara dvanajst let. Mati je ležala. Raka na maternici je imela, reva, pa je vendarle mislila, da bo še zdrava in da bo šla nazaj v tovarno. To je prišlo tako iznenada, da se nisva niti prav domislili, česa nam manjka.
Kruha je zmanjkalo nekega dne.
Vreča v kleti, kjer smo imeli krompir, je ohlapno ležala ob kupčku premoga.
Predal za moko je bil prazen in z grozo sem občutila, da je v njem poslednja pest, ki bo za močnik.
S težavo sem postrgala poslednja zrna soli.
Ponev za mast je bila prazna, kakor da bi jo miši polizale.
Imaš občutek, kakor da ti je nekdo stopil na prša in ti bo zdaj, zdaj zadrgnil vrat. V prvem navalu tega groznega obupa čepiš v kotu in je ta nova, neznosna resnica močnejša od telesa, ki se z vso silo upira lakoti. Ne veš kaj bi. Ne vidiš nikjer izhoda, misel postane lena, otopi, oči medle in so suhe od pekoče bolečine. Meso na telesu se krči, čelo se znoji in ustnice trepečejo. Grizeš nohte in pogled na prazno skledo ti vzbuja podobo smrti, ki se ti reži . . .
Hodila sem okoli klavnice in oprezala na kosti, ki se jih je še držalo malo mesa.
Počasi se pretvarjaš v žival. Ko sem jih nosila domov, da jih skuham, sem jih skrivaj zavila v papir in jih sesala.. .
— Vse to preti zdaj meni! je zaječala Ivanka in se obupno prijela njene roke.
— Ne, zdaj še ne. Povedala sem ti le, da ti prikažem strahoto vsega tega, da se boš z vsemi močmi upirala, pasti v to zlo. Pojdiva v posteljo!
Z naslado se je vrgla Marija v posteljo. Telo se oddahne in že čuti prijetno utrujenost spanca. Potegne Ivanko k sebi in povedala bi ji rada kaj lepšega; naslonila se je na komolec in jo bodrila.
— Jočeš kakor majhna punčka. Jutri je nedelja in bova spali, kolikor bova sami hoteli! Popoldne se bova šli kopat, ležali bova v travi na soncu in se od samega veselja smejali!
Ivanka se je stisnila k nji kakor k materi. Bolj in bolj močna postaja poleg nje.
— Kako si ti pametna! ji reče. In dobra! In vesela!
Nekje bije ura. V daljavi nad Krimom se vžigajo bliskavice. Spodaj zacvilijo vrata, bose noge stopajo po pesku, plašen, zadrgnjen glas zastoka v noč.
— Si ti, Polda, zakliče Marija in prisluhne.
— Jaz! Moj bog, še zdaj ga ni!
— No, počakaj še malo. Prišel bo!
Sliši, kako je sedla na trhlo klop pod orehom. Kako je spet vstala in šla na vogal poslušat. In zopet nazaj in kako tarna v tej bolečini pričakovanja.
S ceste se vali pijano petje možakarjev in ta živalski krik neznansko oskrunja lepo noč.
— Pojdem k nji, pravi Marija, saj si sama ne zna nič pomagati. Greš z menoj? Ležati bova imeli jutri čas.
Naglo se oblečeta.
Stopnice zaškripljejo.
Da, tam na klopi sedi s sklonjeno glavo in ko ju ugleda, sunkovito vstane. Pelje ju v stanovanje in privije petrolejko, ki jo je postavila na tla k omari, da bi svetloba ne motila otrok, ki spe. Dva fanta na slam-njači poleg okna, na leseni postelji obe dekleti, v nekakšni košari starega otroškega vozička komaj leto staro dete. Fanta sta kustrava, rjava od sonca, Tine in Jaka. Lojzka je najstarejša, morda ji je deset let, silno bel obraz ima, mirno spi z roko na očeh. Anica je vsa pokrita s scefrano odejo in se nemirno premetava zdaj vznak, zdaj na stran, prav pod sestro.
Vse tri sedejo na prazno posteljo.
— Danes je dobil nekaj denarja, pravi Polda, poglejta kako krvavo bi ga potrebovala! Pa vse po grlu. Ti moj bog ti, kakšna živina je to.
Starikava je in bolno, kozavo lice ima. Morda je še mlada, toda vsi ti otroci, mož pijanec in revščina tega brloga so ji posneli ves smeh z obraza.
Ena sama, gola, večna skrb za čelom. Premagati glad in rešiti le golo življenje. Obup mornarja, ki se mu nenehno potaplja čoln.
— Vsekakor moramo tvojega moža pripraviti do pameti, meni Marija. Le kako?
— Saj! Kako . . .? Ko vendar vidi, da živimo iz dneva v dan, da smo nagi in lačni. Vidiš, to je vse, kar imam cunj, in pokaže na svojo razdrapano obleko. Vse drugo sem predelala za otroke.
Dete v košari se zacmeri, steguje ročice, grka in prične vekati. 2 vzdihom vstane, vzame ga v naročje, si med hojo odpenja bluzo in dete poželjivo suje z glavico v njena prša.
— Vidiš, pravi, rada imam otroke! Ampak takole, ko jih gledaš, kako ne žive niti ne umrjejo, se mi zdi mož zdaj, ko je pričel še piti, pravcata zver. Napije se, sili k meni in rodiš. Toda on pije kar naprej. Jutri bo nedelja, pa nimam moke niti mesa. Mar ne bi bilo bolje, da napravim vsemu temu konec?
— Kako to misliš? vpraša Marija.
— Z nožem ali pa v vodo!
— Neumno govoriš. Vse bo dobro. Prišli bodo časi, ko bo zopet za vse dosti dela in zaslužka.
— Četudi, saj vidiš, da vse zapije!
— Vas je šest, on pa je en sam! Treba mu je odpreti oči, da bo videl, kakšno krivico vam dela.
— Prosila sem ga, jokala sem, pretila sem mu, obraz sem mu raz-praskala, hotela sem biti ponižna kakor jagnje — noče pa noče. Ali je to življenje?
— Kako se je neki navadil na to strašno pijačo?
— Bog vedi kako. Prvi dve leti sva živela zelo srečno. Imel je dobro delo v tovarni za klej, le včasi za nedeljo se ga nalezel, kar pa mu nisem nikdar očitala. Potem šele, po tretjem, ko sem ležala v bolnici nekaj mesecev zaradi hudega poroda, se je pričelo. Da ni iz železa, je pričel godrnjati in da mu ta brlog kri pije, da je bil nor, ker se je oženil in da nima od življenja ničesar drugega, kakor prijetno urico v gostilni. In je pričel izostajati. Zdaj smo na psu, kar je bilo lepega zame, je minilo.
Skozi okno se je prikazala široka glava s kratko ščetinasto brado, čuden, nezveneč smeh je zapiskal skozi škrbaste rumene zobe med nje.
— Kaj klafaš, Polda? Spet cmerikaš za starim? Naslonil se je na okno. Marija je šepnila Ivanki.
— Pazi, to je naš Tomazin!
Starec se je komodno razlezel z rokami na okno, se z drobnimi očmi razgledal po vseh treh in njegov glas je bil malce gosposko poudarjen. Tu je bil gospodar namesto gospodarja, pobral je vsak mesec siromašno najemnino in četudi se je tega svojega položaja nasproti svojim podrejenim najemnikom v veliki meri zavedal, se vendar ni niti za las brigal za to razpadajočo bajto.
— Tak, dober večer, ženske! je dejal. Kaj se kisate? Marija, nič pisma iz Skoplja? Pa ti, punčka, čigava si? je še rekel in gledal Ivanko pozorno.
— Ta bo zdaj pri meni stanovala! je dejala Marija.
— Hm . .. To bi morala povedati! Priglasni urad ...
— To sem hotela, pa vas ni bilo doma. Mislim, da ne boste zaradi tega sitnarili?
— Hm... Sitnaril? Človek ni nikdar preveč natančen. Naj bo. Ti, deklina, pa pridi semkaj, da te bom videl.
Marija je Ivanko dregnila s komolcem in ji zašepetala.
— Pojdi, Čudak je!
— No, je dejal stari, ko je stopila Ivanka k oknu, poglej me! Oho, zala si, mlada! Vidiš, jaz pa sem stari Tomazin in če me boš imela majceno rada, se bova razumela! Star sem kakor zemlja, sam samcat na svetu. Če mi bo dolgčas, te bom poklical!
S prsti jo je držal za brado in njegov obraščeni obraz se je spakoval ob vsaki besedi, ki mu je padla s kosmatih ustnic. Potem jo je odrinil od sebe, se zamislil, pogledal s čudnim pogledom po sobi, zamižal in spregovoril z izpremenjenim glasom:
— Tako je zapisano, ljudje božji, da kazen za greh mora priti. Zato ti rečem, Polda, grešila si in bog te je udaril s pijancem! Ne tarnaj, ne jokaj, ne škriplji z zobmi, ampak na kolena in zahvali boga, da te ni udaril še s hujšo šibo! Jaz sem star kakor zemlja in modrost je v meni, če hočem, in božja milost, kajti z bogom sva velika prijatelja. Blagoslov z vami, ženske!
Napravil je z roko križ po zraku, vrgel glavo na prša in stopil svečano v vežo. Po stopnicah je težko dihal in zgoraj se je odkašljal. Marija se je zasmejala, udarila se z dlanjo po čelu in rekla:
— Zopet se mu blede. Ali pa morda res veruje v te pridige, ki ga včasi obsedejo?
— Bojim se ga! je zastokala Ivanka. Tako je čuden kakor mrlič z rumenim obrazom.
— Čudak je, malce prismojen. Toda, kar je najbolj čudno, je to, da ima še vedno ženske rad. Čakaj, Ivanka, zdaj bo tebe vzel na piko!
Ivanka se je namrdnila, stisnila ustnice kakor od studa in si drgnila brado, kjer je še zdaj občutila njegove mrzle, koščene prste.
Vsa zajeta od svoje lastne usode, ki jo je pahnila pred še nejasno uro pravega zavedanja, kaj se je prav za prav danes z njo zgodilo1, se še nikakor ni mogla vživeti v te ljudi. Odrivala jih je od sebe in rada bi bila z Marijo sama. Tako nekako veliko laže prenašaš gorje, če veš za človeka, na katerega se nasloniš in ki je voljan poslušati tvoje težave.
Občutek ledene osamelosti jo je prijel, ko je stala danes pred tovarno.
Brez dela!
Sama, samcata na svetu. Z očetom, ki se vlačuga in ki jo je zatajil, nagnal pred ženščino, ki ji ne more biti mati. Ker se prodaja. Ker ji je ta kupčija na debelo prikladnejša, kakor stati pod cestno svetilko in oprezati po dedcih.
Toda Marija ni bila zaspana. Naslonila se je preko prazne postelje in govorila.
— Naš Tomazin je res čudak. Pokojnino ima, menda še celo precej denarja, nič otrok, ali pa jih ima, in jih ni hotel nikoli priznati, skop je do samega sebe — le za ženske ne skopari. Čez dan lazi po smetiščih in brska, brska bog ve za čim. Cunj in starega železa ne pobira. Morda išče le cekine?
— Tudi mene je že nagovarjal, je dejala Polda. Še ne dolgo tega. Toda tako zvito in je opletal v vse tisto prigovarjanje boga in angele in hudiče, da me je sprva čisto premotil in me je bilo kar strah. (Dalje prihodnjič.)